Zemljevid - Badarska kultura (Al Badārī)

Badarska kultura je kultura preddinastičnega Srednjega in Gornjega Egipta z najstarejšimi neposrednimi dokazi o stalnem kmetijstvu. Začela se je morda že okoli leta 5000 pr. n. št. in cvetela v obdobju od leta 4400 do 4000 pr. n. št. Ime je dobila po mestu El-Badari v provinci Asyut, kjer so odkrili njene prve sledove.

S kulturo je povezanih okoli štirideset naselij in šeststo grobov. Pokopi pomembnejših članov skupnosti v ločenih delih pokopališč že kaže na socialno razslojevanje. Badarsko gospodarstvo je temeljilo predvsem na poljedelstvu, ribištvu in reji domačih živali. Med orodji so odkrili strgala, luknjače, sekire, srpe in vbočene konice puščic. Na pokopališčih so odkrili ostanke govedi, psov in ovac. Kmetje so pridelovali pšenico, ječmen, lečo in gomolje.

Večina védenja o badarski kulturi izvira predvsem s pokopališč. Pokojnike so pokopali v skrčenem položaju, položene na rogoznico z glavo obrnjeno proti jugu in obrazom obrnjenim proti zahodu. Položaj se je odražal v kasnejšem egipčanskem prepričanju, da je na zahodu dežela mrtvih. Najbolj značilen element badarske kulture je lončenina z valovitim okrasnim vzorcem, ki so jo prilagali tudi v grobove.

Badarsko kulturo so odkrili v El-Badariju (arabsko البداري‎‎) v Gornjem Egiptu. Najdišče leži na vzhodni obali Nila približno 200 km severozahodno od Luksorja (antične Tebe). Dolgo je okoli 30 km. Na njem je veliko preddinastičnih pokopališč, med katerimi so najpomembnejša Mostagedda, Deir Tasa in sam el-Badari, in najmanj enopreddinastično naselje v Hammamiji. Prva izkopavanja sta vodila Guy Brunton in Gertrude Caton-Thompson v letih 1922 do 1931. V večini lokalnih pokopališč sta našla značilno keramično posodo, zlasti rdeče polirano s počrnelimi pokrovi, posodo iz terakote, slonokoščene človeške figurice, tablice iz skrilavca, kamnite vaze in orodje iz kremena. Najdbe s pokopališč so bile predmet številnih analiz, s katerimi se je poskušalo razjasniti kronologijo in družbeno zgodovino badarskega obdobja.